Tla se površinsko obdelajo s priključki na osnovi diskov ali  zob (klinov), kar povzroča manj motenj kot običajna (globlja) obdelava tal. Zmanjša se razgradnja organskih snovi, povečajo se zaloge ogljika v zemlji in zmanjšajo se emisije toplogrednih plinov.
Ostanki pridelka (biomase) ostanejo na površini.
Vrsta prednosti:

• zaščita pred erozijo
• zmanjšanje emisij iz tal
• spodbujanje biotske raznovrstnosti tal

Minimalna obdelava tal zmanjša vodni potencial, biomaso in donose vinske trte (1), vendar v enem letu minimalna obdelava tal znatno zmanjša emisije N₂O. Glede na raziskave na območju Sredozemlja, je površinska obdelava tal znatno zmanjšala (4,5-krat) izgube tal v primerjavi z opustitvijo obdelave tal, pri čemer je bila variabilnost velika (2). Neobdelava tal ob sočasni uporabi herbicidov namesto minimalne obdelave tal na preučevanem območju ni priporočljiva. Stopnje erozije, opažene na širšem vodonosnem območju, so bile znatno nižje od tistih, opaženih na posameznem polju. Ta trend, ki so ga opazili že številni raziskovalci, potrjuje, da izgube tal v območju ni mogoče oceniti z vsoto izgub posameznih parcel. V tem kontekstu lahko prehod obsega med poljem in 1 km² razvodja analiziramo v smislu prostorske spremenljivosti upravljanja tal in povezanosti med nastajanjem usedlin in območji odlaganja.

Viri:

https://www.sciencedirect.com/science/article/pii/S0167198717301228
https://www.sciencedirect.com/science/article/abs/pii/S0167880909002023