Trto so tekom zgodovine v severnem delu sredozemskih območij gojili brez vode. Natančneje, trta je rastla na razmeroma revnih zemljiščih, ki so predstavljala priložnost za pridelavo kakovostnih vin. Dejansko suša pozitivno vpliva na trto in kakovost pridelanega vina. S tega vidika lahko rečemo, da vrednost trte izvira iz podnebja. Vendar pa namakanje trte iz različnih razlogov, med katerimi so podnebne spremembe in povečane omejitve zaradi vodnega stresa, postaja realna možnost za vse več vinogradov na sredozemskem območju. Ta tehnična možnost vključuje pomembne spremembe in povzroči določene posledice, ki jih je potrebno pretehtati, preden se odločimo zanjo na kolektivni ali individualni ravni.  

Na primer, v Languedoc-Roussillonu naj bi namakana površina znašala približno 15% celotne površine vinograda.

Tehnične možnosti namakanja so:

• Namakanje samo mladih rastlin (v prvih letih) ali trte v obdobju rodnosti
• Voda, ki se uporablja za namakanje vinogradov, je običajno naravna voda, v nekaterih primerih pa se lahko vzamejo v obzir tudi alternativni viri, kot na primer prečiščena odpadna voda
• Tehnična oprema (gravitacijski sistem kapljičnega namakanja). Kapljično namakanje se tudi na splošno precej razvija.
• Možnosti ’’preizkušanja’’ upravljanja z vodo, ki vpliva na količino uporabljene vode (kdaj in kako se voda uporablja?) 

Kot že omenjeno, namakanje ni običajna možnost prilagoditve na podnebne spremembe. Pri gospodarjenju z vodo in splošnem gospodarskem vidiku je potrebno upoštevati sledeče točke:

• Izzivi upravljanja s količino vode

Na ravni EU obstaja uredba o porabi vode (’’Water Framework Directive’’) in je hkrati tudi osnova za nacionalne predpise. V sredozemskih državah je vode pogosto relativno malo  ali pa ta celo  ni povsod dostopna. Poleg tega so razpoložljivi obnovljivi viri pogosto preveč izkoriščani (kmetijstvo, pitna voda in industrija), raba vode pa se lahko regulira glede na (i) dostop (kdo lahko dostopa do ’’pravic’’ za vodo) in (ii) volumen/pretok porabe. Vino v tem pogledu ni produkt bistvenega pomena: neposredno ne prispeva k samooskrbnosti s hrano, čeprav je povezano z zelo pomembnimi kulturnimi in teritorialnimi vrednotami, kot npr. oblikovanje kulturne krajine in ustvarjanje delovnih mest. V mislih je potrebno imeti, da bi zaradi pomanjkanja vode v prihodnosti lahko prišlo do omejevanja njene porabe, v tem primeru bi vinogradništvo lahko bilo ena izmed prvih dejavnosti, ki bi bile podvržene takšnim omejitvam. V tem pogledu lahko namakanje razumemo kot tvegan način prilagoditve (veliko vlaganja v namakanje z možnostjo, da te rešitve ne bomo mogli izkoristiti s polno zmogljivostjo) ali celo kot neprilagoditev.

Vzporedno s tem so raziskave o vse bolj učinkovitih namakalnih sredstvih ali povečanju ”produktivnosti vode” (več pridelka na kapljico) pokazale tudi določene omejitve. Tako imenovani povratni učinek (angl. rebound-effect) se pojavi v primeru, ko je za namakanje enega hektarja potrebno manj vode (manj je nato tudi vode, ki se vrne k izviru), to omogoči širjenje uporabe namakanja z zelo verjetim splošnim negativnim vplivom na okolje. Z drugimi besedami, program učinkovite rabe virov ne zagotavlja nikakršnega zmanjšanja dejanskega izkoriščanja virov, če obseg namakanja zemljišč ni nadzorovan.  

• Ekonomske razsežnosti:
  • Namakanje trt predstavlja nezanemarljiv strošek, ki se pogosto v veliki meri subvencionira z javnim denarjem, v primeru, da se do njega dostopa prek površinskih kolektivnih omrežij. Zelo velik delež stroškov izhaja iz naložbe v opremo parcele in priključitev na obstoječa omrežja ali kopanje vodnjaka.
  • Preden se odločimo za razširitev ali razvoj namakanja (na kmetijski ali kolektivni ravni), moramo premisliti, ali skupne stroške namakanja dolgoročno pokrivajo koristi, ki jih zagotavlja voda. Ta točka je redko upoštevana v javnih programih za vodo.
  • Utemeljitev javne podpore mora biti podprta z javnimi ali teritorialnimi koristmi namakanja. Utemeljitev o ohranjanju kmetijskih delovnih mest je pogosta, vendar bi si bilo potrebno bolj prizadevati za njeno dokazovanje.
  • Z vidika javnega in splošnega interesa se lahko vprašamo, ali je vodo res primerno nameniti vinogradništvu namesto za druge namene. Zakaj bi moral davkoplačevalec plačati namakanje vinogradov, če pa ni dodane vrednosti (od namakanja) na pokrajini, kulturi ... pridelavi javnih dobrin ?
• Pravičnost

Upoštevati je treba tudi vprašanja pravičnosti, saj se za namakalne programe porablja javni denar: kdo bo imel dostop do vode? Ali je bolje, da se veliko kmetijam zagotovi malo vode ali zmanjša število kmetij z zagotovljenim dostopom/količino vode?

Če povzamemo, namakanje vinogradov bo izvedljivo le v določenih situacijah, ko:

• Je dostopnost vode zagotovljena, ne da bi prišlo do konfliktov med uporabniki, zato ker trta ne bo obravnavana prednostno
• Kmetija/vinska klet lahko zagotavlja tehnično in finančno vzdržnost namakanja

Potrebna je javna razprava o pogojih za sprejetje dodeljevanja vode v vinogradništvu: ali mora dodelitev vode vinogradnikom biti povrnjena v obliki drugih koristi za lokalno okolje (npr. lokalna preobrazba za povečanje dodane vrednosti na ozemlju, delovna mesta, kakovost okolja...)?

Avtor: Nina Graveline (UMR Innovation - INRAE)

Zahvala: Patrice Garin (UMR G-eau - INRAE)