Sodelovanje in participativni pristopi k podnebnim spremembam

Image

Participativne metode se uporabljajo, kadar je težava preveč zapletena, da bi jo lahko rešila ena oseba ali institucija. Pri participativnih metodah uspešno reševanje vprašanja ali izziva nujno vključuje prispevke in ukrepe številnih deležnikov.

Nujna je uskladitev interesov, kar pomeni, da ljudje dovolj skrbijo za podnebne spremembe ali jih jemljejo dovolj resno, da se z njimi borijo, saj se zavedajo potrebe po hitrem ukrepanju in odločanju.

Participativna sodelovanja v okviru projekta MEDCLIV, namenjena krepitvi zmogljivosti za oblikovanje podnebnih rešitev, predvsem s širjenjem znanja, morajo združevati več lastnosti, da lahko udeleženci takšno znanje prenesejo v prakso.

Nekatera glavna merila za načrtovanje participativnih dogodkov morajo upoštevati:

- aktivno sodelovanje uporabnikov: cilj je opolnomočiti akterje vrednostne verige vinske trte in vina, da bodo lahko razvili / sprejeli inovativne rešitve, ki bodo vplivale in spodbujale spremembe sistema;

- prilagoditev resničnemu življenju: osredotočenost na določena ozemlja, kjer je vinska industrija pomembna (vinorodna regija) zagotavlja realne pogoje, ki omogočajo sodelovanje med deležniki, ki se soočajo z enakimi izzivi;

- sodelovanje več deležnikov: bistveno je, da so vključeni različni profili deležnikov, kot so mestne oblasti, nevladne organizacije, skupnosti, mala in srednje velika podjetja, podjetniki, študenti, strokovnjaki, razvijalci, oblikovalci politik in drugi državljani;

- pristop z več metodami: uporaba različnih participativnih metod in orodij poveča stopnjo udeležbe, kjer lahko vsak udeleženec izbere najboljše orodje za svoj profil in potrebe.

- soustvarjanje: končni uporabniki: (’’agenti sistema’’, deležniki), morajo aktivno sodelovati in enako prispevati k ustvarjanju, biti udeleženi kot akterji, ne le kot ’’predmeti’’ študije. Pri pripravi participativnih dogodkov je za reševanje problemov priporočljivo uporabiti pristop od spodaj navzgor.

- prilagojen pristop: Da bi bili smiselni, je treba udeležbene dogodke prilagoditi potrebam lokalnega ekosistema. Najpomembnejši vidiki, ki jih je treba upoštevati pri prilagajanju, so teme in problemi, ki jih je treba obravnavati, pričakovanja in spretnosti udeležencev, ustrezen časovni okvir in razpoložljivost časa in celo tip rezultatov, ki izhajajo iz dogodka. Na primer, v enem lokalnem dogodku imamo lahko lokalne prvake, ki svoje znanje širijo drugim deležnikom, medtem ko lahko v drugem primeru celotna skupnost potrebuje trenutek za premislek, da razvije rešitev za skupen problem.

Izzivi

Ob uporabniško usmerjenem odprtem inovacijskem ekosistemu, ki se bo prijavil v sektor vinske trte in vina, in ob upoštevanju končnih uporabnikov kot glavnih ’’lastnikov znanja’’, je pomembno tudi izpostaviti nekatera ozka grla, ki lahko vplivajo na raven sodelovanja. V širšem smislu so najpomembnejši vidiki prizadevanja za sodelovanje in zaščita ustvarjenih inovacij.

Brant in Lohse (2014) zelo dobro opisujeta te izzive, ko omenjata, da ’’lahko odprti inovacijski model vključuje številne transakcijske stroške, vključno s potrebo po iskanju pravih partnerjev, usklajevanju izmenjav ter upravljanju zapletenosti in tveganj (Enkel et al. 2010). Naložbe so potrebne za izgradnjo rutine in zaupanja s partnerji skozi čas ter za vzpostavitev in upravljanje učinkovitih procesov upravljanja znanja in intelektualne lastnine (Pénin et al. 2011). Posebna težava pri odprtih inovacijah je vrednotenje znanja; v zvezi s tem lahko negotovost zaplete licenciranje in druge tehnološke transakcije (Dahlander & Gann 2010; Enkel et al. 2010).’’

Varovanje ustvarjenih inovacij je povezano z napačnim prepričanjem, da je odprta inovacija nekaj brezplačnega. Kljub temu, da odprta inovacija vključuje izmenjavo znanja s partnerji, kar predstavlja veliko negotovost in tveganje, zlasti za profitne organizacije, je treba intelektualno lastnino in inovacije zaščititi. Memorandume o soglasju in sporazumih o nerazkritju informacij je mogoče in tudi potrebno pripraviti, ob tem pa tudi poslovne modele, ki lahko zagotovijo vzdržnost (vsaj delno) takih procesov.

Po drugi strani so prizadevanja za sodelovanje povezana s potrebo po povezovanju agentov, izboljšanju komunikacijskih kanalov in razvoju skupnih točk za skupne vizije, usklajevanje interesov in konvergenčne dejavnosti brez prekrivanja posameznih misij in delovnih prostorov.

Sodelovanje moramo obravnavati kot eno glavnih poti k podnebnim inovacijam na ravni prilagajanja in blaženja; ko bodo različni agenti sodelovali in participirali v novih procesih, bo mogoče splošno sprejemanje praks in tehnik prilagajanja in blaženja.

Avtor: Filipa Carlos (FCT Nova)

Viri:

  • Brant, J. & Lohse, S. (2014). The Open Innovation Model – Research Paper 2. International Chamber of Commerce (ICC)

Za več virov o sodelovalnih in participativnih pristopih lahko raziščete evropsko mrežo t.i. Living Labs (angl. European Living Lab Network) @ http://www.transitsocialinnovation.eu/resource-hub/european-network-of-living-labs  


Povezave

  • Omrežje
  • Seznam
  • Geolokacija

Obrnite se na referenta te strani: Jean-marc Touzard