Nekatere zelo inovativne tehnike, namenjene zakasnitvi zorenja ali v vsakem primeru pridobivanju ne prezgodaj dozorelega proizvoda, uporabljajo regulatorje rasti. Nekateri med njimi so rastlinski hormoni ali fitohormoni, organske snovi, ki jih sintetizirajo rastline. Močno vplivajo na rastlinski metabolizem in nadzorujejo rast ali druge fiziološke funkcije rastline, njihov učinek pa je v zelo majhnih koncentracijah mogoče zaznati tudi v oddaljenih delih rastline.
V znanstveni/tehnični literaturi obstajajo dokazi o različnih regulatorjih rasti.

• Tretiranje z avksini (naftalenocetna kislina) v fazi pred zorenjem, t.j.s hormoni, ki delujejo protisenescenčno. Učinkujejo na zorenje, katero je bolj sočasno (enakomerno) znotraj istega grozda in je zakasnjeno za približno 10 dni, pri čemer se ohrani vsebnost sladkorja in končna intenzivnost barve. V nadaljnjih poskusih je uporaba drugih avksinov povzročila zapoznelo povečanje teže grozdja in kopičenje antocianinov.
• Tretiranje z brassinazolom, zaviralcem biosinteze brassinosteroidov, je pokazalo jasno zaviralno delovanje zorenja grozdja.
• Sintetični citokinini CPPU (N-2-kloro4-piridinil-N'-fenilurea) in TDZ (Thidiazuron), uporabljeni na različnih trtah po tvorbi plodičev premera 6-7 mm, so povečali povprečno težo grozdov in jagod,zmanjšali koncentracijo sladkorja, pH in barvo jagodičja ter povečali skupno kislost.
• Upočasnitev zorenja grozdja lahko dosežemo tudi z uporabo 1-MCP (metilciklopropen), ki je specifičen zaviralec etilen receptorjev. Tudi spojine, ki sproščajo etilen, kot je CEPA (2-kloroetilfosfonska kislina), so lahko učinkovite pri zakasnitvi zorenja, če se uporabljajo v zgodnjih fazah razvoja grozdov. V primeru Vitis vinifera, v nasprotju s klimakteričnimi vrstami, lahko spojine, ki sproščajo etilen, na primer Ethrel, zakasnijo zorenje po verjetnem povečanju koncentracije avksinov v grozdju v fazi pred zorenjem [1, 2].

Število eksperimentalnih raziskav teh snovi v vinogradništvu je skromno. Delne informacije o regulaciji fizioloških procesov in negotovosti rezultatov zaradi spremenljivosti tal in podnebnih razmer ter različne genetike preučevanih sort močno omejujejo uporabo regulatorjev rasti. To dejstvo nas spodbuja k previdnosti in priporoča nove poskuse v različnih vinogradniških okoliščinah, preden se dejansko uporabijo v vinogradu [3].

Avtor: Stefano Pedò, Fondazione Edmund Mach (I)

Viri

• https://www.soihs.it/ItalusHortus/Review/Review%2017/Palliotti.pdf
• https://www.ncbi.nlm.nih.gov/pmc/articles/PMC3153680/
• http://www.italushortus.it/phocadownload/review/review_16/02.bonghi.pdf