Vinogradniška dejavnost je pogosto specializirana, saj pridelovanje trte zahteva precej specifična in kompleksna znanja. Vinorodna območja so teritorialno pogosto razporejena, vendar danes zasledimo tudi kmetijska gospodarstva, ki so se usmerila v različne kmetijske dejavnosti. Diverzifikacija pridelave se navezuje na uvedbo kmetijskih kultur ali dejavnosti na kmetiji.

Takšna diverzifikacija ima nekaj prednosti. Zlasti zaradi podnebnih sprememb lahko diverzifikacija v nekaterih primerih omogoča:

- spoprijemanje z za vinsko trto prevelikim vodnim stresom (glede na sedanje prakse), konkretneje z gojenjem kultur z manjšimi zahtevami po vodi;

- spoprijemanje s tveganjem, povezanim s podnebnimi spremembami: kakršna koli strategija diverzifikacije po definiciji zmanjšuje tveganja pri posameznih pridelkih. Tveganja so lahko povezana s podnebnimi dogodki, vendar tudi z dinamiko cen na trgu (na primer padec cen v določenem tržnem segmentu zaradi prekomerne ponudbe na svetovnem trgu).

Druge prednosti so povezane z možnostmi dodane vrednosti pri upravljanju resursov:

- na primer povpraševanje po delovni sili, zaradi sezonskih razlik v potrebi po slednji glede na tip kmetijske kulture;

- ovrednotenje pridelave na drugih trgih in porazdelitev ekonomskega tveganja, povezanega s slabo letino (zmrzal, toča) ali cenovnim tveganjem (padec cen iz različnih razlogov ali negotovost glede določenih pogodb)

Kljub temu pa se lahko za specializiranega proizvajalca vina diverzifikacija zdi zelo zapletena, kljub želji po diverzifikaciji:

- katero kmetijsko kulturo/obliko živinoreje izbrati?

- kako pridobiti potrebne veščine?

- kako spremljati iskanje novih prodajnih mest?

Vire boste našli v dokumentih in rešitvah, povezanih s to kartico.

Avtor: Nina Graveline